Spoznajte bogato zgodovino in sedanjost naših župnij.
Naše župnije
Bogoslužni prostori v naših župnijah
Pridružite se nam in skupaj slavimo Gospoda!
Iz zgodovine naših župnij
Naravne razmere
Življenje na Jesenicah ni bilo nikoli lahko, saj so k temu svoje prispevale tudi naravne razmere, kot so bližina visokih gora in stisnjenost v ozko dolino med Mežaklo in Karavanke. Pozimi so temperature nizke, saj so Jesenice hitro v senci. Mesto se je širilo na oba bregova reke Save, od potokov pa je največji potok Jesenica, v katerega se združita Beli potok izpod Rožce in Golice ter Črni potok izpod Kočne. Potoki Jesenica, Javornik in Bela so bili v preteklosti pomembni za gospodarski razvoj, saj so poganjali številne kovačnice, fužine, žage in mline.
Prva naselja
Poplave, hude zime in malo ravninskega sveta so razlogi, da je bila jeseniška dolina razmeroma pozno naseljena. V arhivskih virih se prva naselja omenjajo šele v visokem in poznem srednjem veku. Na skrajnem vzhodnem območju kasnejše jeseniške župnije je najbolj znano najdišče Ajdna nad Potoki z nadmorsko višino 1046 metrov, kjer so arheologi odkrili ostanke antičnega naselja, ki je doživelo vrhunec svojega razvoja v času preseljevanja ljudstev med četrtim in šestim stoletjem. Nemški kralji so bili lastniki zemlje na novo osvojenih ozemljih, kjer so si veliko obetali od rudnikov železove rude v Savskih jamah, zato so to območje načrtno kolonizirali.
Ustanovitev jeseniške župnije
Kakovostna ruda je počasi privabljala vse več ljudi, zato so Jesenice postajale vedno večje naselje, ki je potrebovalo več hrane, vode, gradbenega materiala in tudi duhovno oskrbo. Prvotno cerkev svete Marije Magdalene na Jesenicah so morali povečati in prenoviti. Leta 1523 jo je posvetil ljubljanski škof Krištof Ravbar v čast svetega Lenarta. Takrat so Jesenice sodile v okvir radovljiške župnije. Nova župnija je imela eno podružnico – cerkev sv. Ingenuina in Albuina na Koroški Beli.
Cerkev niso samo duhovniki, ampak vsi ljudje, zato je škof Hren pospešeno izdajal dovoljenja za gradnjo novih cerkva. Leta 1606 je na Savi posvetil cerkev Marijinega vnebovzetja in sv. Roka, leta 1617 pa je posvetil cerkev sv. Barbare na Plavžu, ki danes ne stoji več, v njej pa je delovala bratovščina rudarjev.
Čas velikih sprememb
Velike spremembe je župnija doživela v času reform cesarja Jožefa II. (1780 – 1790), ki so omogočile, da je bila na Koroški Beli ustanovljena lokalija. Lokalije so se štele za samostojne dušnopastirske postojanke in so se nato spremenile v župnije. Koroška Bela je postala samostojna leta 1875.
Pokazala se je potreba po prenovi župnijske cerkve. Leta 1755 je bila cerkev prenovljena in posvečena. Požari so bili v tistem času zelo pogosti. 25. septembra 1783 je požar na Jesenicah terjal mnogo človeških žrtev in povzročil ogromno škodo. Ljudje so cerkev po vsakokratnem požaru s skupno močjo obnovili. Leta 1831 je bil v glavni oltar nameščen pozlačen kip svetega Lenarta, narejena je bila lesena prižnica, povečali so zvonik in dodali nove zvonove.
Stoletje nesoglasij in vojn
Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna, ki je zahtevala veliko človeških žrtev. Na različnih bojiščih po Evropi je obležalo 66 Jeseničanov, zato so jim leta 1927 postavili spominsko obeležje – kapelico sv. Križa v današnjem Spominskem parku na Plavžu.
Zaradi obsežnih in izčrpajočih bojev so naraščale potrebe po vojnem materialu. Začelo je primanjkovati surovin za proizvodnjo topov, rešitev za to so iskali v predelavi bronastih zvonov. Ministrstvo za deželno obrambo je že 22. maja 1917 izdalo povelje, da se morajo oddati v vojaške namene vsi zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih litin. Vojna industrija pa se ni zadovoljila le z odvzemom bronastih zvonov, ampak so vojaki prišli v župnijsko cerkev tudi po kovinske piščali z orgel.
Po vojni so Jesenice dobile novega župnika Antona Kastelica, ki je ljudem ostal v spominu kot delaven in strog človek. Močno si je prizadeval za obnovo župnijske cerkve sv. Lenarta. Prebivalstvo se je večalo, tako da je bila cerkev pretesna za vse. Načrt sta naredila prva diplomanta arhitekta Jožefa Plečnika, Ivan Kos in dr. Dragotin Fatur.
Cerkev se je Jeseničanom v novi podobi pokazala leta 1930. Bila je povečana in renovirana. Cerkev je še vedno imela tri oltarje. Pri stranskih oltarjih so napravili dva nova kovinska križa ter iz belega marmorja novi menzi. Menza glavnega oltarja je bila lesena z vdelano kamnito ploščo. Oltarni križ je bil lesen, a pozlačen. V glavnem oltarju je bil lesen pozlačen kip župnijskega zavetnika svetega Lenarta. Ob straneh so bili še leseni kipi sv. Frančiška Asiškega, sv. Frančiška Ksaverija, sv. Janeza Evangelista in sv. Janeza Krstnika in angelov. Stranska oltarja sta imela kip Matere Božje na ženski strani in kip sv. Jožefa na moški strani.
Za konec…
Z osamosvojitvijo Slovenije in z vzpostavitvijo demokratičnih norm so bile župniji dane možnosti, da nemoteno opravlja svoje pastoralno delo in da dobi odvzeto premoženje.
Skozi stoletja se je ohranilo gotovo dvoje, kar daje občutek večnosti. To sta boj in vera malega človeka. Jeseniški človek se je v preteklosti moral spopadati s hudimi socialnimi in ekonomskimi stiskami, a je vedno našel izhod. Cerkev je šla v zgodovini skozi velike preizkušnje, vendar se je vera ohranila, k čemur so pripomogli tudi zvesti in dobri dušni pastirji.
Marko Mugerli
Zgodovina župnije
Zgodovina dovške župnije sega v leto 1033, ko je cesar Konrad II. podelil freisinškemu škofu ozemlje današnjega Dovjega in okolice. Sedež pražupnije, ki je vključevala tudi Dovje, je bil od 2. polovice 10. stoletja naprej na Rodinah pri cerkvi sv. Klemena. Leta 1200 je bil sedež prenesen v Radovljico, leta 1491 pa je oglejski patriarh ustanovil dušno pastirstvo na Dovjem. Danes župnija Dovje obsega naselja: Dovje, Mojstrano, Belco in Zgornjo Radovno.
Jeseniška podružnica
Ko so posestniki fužin na Savi in rudnikov v Planini dogradili cerkev Svetega Križa, je bilo prebivalstvo nepopisno vzradoščeno. Cerkev pod Golico je oskrbovala jeseniška duhovščina skozi 160 let, obiskovali pa je niso le domačini, marveč tudi ljudje iz drugih krajev ob določenih časih.
Potreba po bolj redni službi božji ob nedeljah in praznikih je razvidna iz prošnje Valentina Ruarda leta 1772 na škofijstvo za dovoljenje, da bi se po farnem opravilu na Jesenicah smela ob nedeljah in praznikih brati tudi pri Svetem Križu maša za njegove rudarje. Dovoljenje je dobil s pogojem, da od škofa potrjeni duhovnik tudi razlaga evangelij in pridiga ter ljudstvo temeljiteje seznanja z verskimi resnicami.
A Rovtarji so šli zdaj še dalje in so prosili za lastno duhovnijo, to je za stalnega duhovnika v Planini. Za vzrok so navedli slabo pot, posebno v dolgotrajni zimi, zaradi česar ostajajo mnogi, zlasti starejši in otroci brez verskega pouka in svete maše.
Res se jim je dala lokalija, zaradi težavnih razmer z najvišjo resolucijo dne 2. decembra 1785. Ker pa sta bila cerkev in župnišče v slabem stanju, je jeseniški župnik podelil Valentinu Ruardu patronat nad novo lokalijo. Ta je, kot je mogoče razbrati iz zapiskov, popravil leto kasneje cerkev, ne pa tudi župnišča in lokalija je ostala na papirju.
Leta 1798 so se Rovtarji ponovno oglasili s prošnjo za lastnega duhovnika. Glede na premajhno število prebivalcev pa so dodelili jeseniški župniji, ki je štela 1500 prebivalcev, kaplana, da bo oskrboval tudi vas Sveti Križ. Francoska vlada, ki je sledila temu dogajanju, je željo Križanov po lokaliji potisnila še bolj v pozabo.
Ob vizitaciji na Jesenicah v juliju 1827 pa so se vaščani spet oglasili s svojo prošnjo na škofa, navedli že stare vzroke, našteli okoli 400 duš, zimo, ki traja od novembra do maja, in tri ure hoda v dolino. Omenili so tudi doklado iz verskega sklada. Sprožila se je komisijska preiskava o možnostih, denarnih in drugih, a brez uspeha. 1831. leta so prosili ponovno, češ da je cerkev pripravljena, prav tako stanovanje za duhovnika. Dozorela pa je stvar šele leta 1844.
Sveti Križ kot samostojna duhovnija
Leta 1839 je jeseniški graščak Frančišek Kos volil 2000 goldinarjev za dohodke svetokriškega duhovnika. Odslej se je začelo resno prizadevanje za ustanovitev župnije, a tudi za ureditev pokopališča, šole in mežnarije. Križani so za ustanovitev župnije založili glavnico 1000 goldinarjev, s posredovanjem patrona Ruarda pa tudi popravili cerkev in župnišče ter na novo ogradili pokopališče. Ker sta bila cerkev in pokopališče last Ruardske družbe ob Savi, je ta hotela zagotovilo škofijstva o lastniški pravici.
Dne 24. marca 1843 so se občani pri Svetem Križu zavezali, da bodo dajali tlako in material pri popravilih cerkve, župnišča in šole, dokler bodo imeli duhovnika.
Dolgoletna želja Križanov se je s tem izpolnila. 18. maja 1844 jim je bilo z dekretom dvorne pisarne sporočeno, da je “Presvitli cesar” 14. maja potrdil lokalijo kriško ter odredil, da se iz blagajne verskega zaklada izplačuje k duhovnikovi dotaciji 50 goldinarjev, s pogojem, da opravljajo tudi Križani v pogodbi sklenjene obveznosti.
Junija istega leta so prosili občani nove duhovnije za kurata Andreja Smoleta, jeseniškega kaplana, ki je v septembru 1844. leta tudi prišel, čeprav rudarska družba še ni dala zaveze o prispevku 100 goldinarjev k duhovnikovi plači, pa tudi okoliščine na Bucellenijevi Savi, ki je od leta 1657. stala na posestvu kriškega okoliša, še niso bile razrešene. Plavški Rovt in Prihodi pa so še naprej spadali k jeseniški župniji, ker jim je bila pot tja bližja kot k Svetemu Križu.
Zaradi pomanjkanja duhovnikov pa so od 1877 do 1896 Križani ostali ponovno brez redne službe božje. Spet so moledovali na vse strani. 1883. leta se je podžupan Pavel Razinger, vulgo Kopišar, obrnil s prošnjo na deželnega predsednika barona Winklerja za posredovanje pri škofijstvu. Nastajala je škoda pri ljudeh, na cerkvi in župnišču. A ponovno je bil tu nastavljen duhovnik šele leta 1896. Začel je takoj s popravili. 1898 se je renoviralo župnišče in zgradilo ob njem novo gospodarsko poslopje. KID, ki je bila v tem času patron Kriške župnije, ni hotela ničesar prispevati, sklicujoč se na pogodbo Križanov iz leta 1843. V januarju 1899 je deželna vlada razpisala novo konkurenčno obravnavo, pri kateri je s škofijstvom prišlo do oboje- stranske pogodbe za enkratno odškodnino 100 goldinarjev.
Sveti Križ kot župnija
Križani so tako po mnogih bojih pridobili svojo duhovnijo, z novim letom 1899 povišano v župnijo.
Duhovniki, ki so delovali v župniji (spisek ni popoln)
Prvi je bil lokalist Andrej Smole, nato kurat Janez Dolničar. Župniki so bili: Franc Hiti, Franc Juvan, Jože Kastelic do 1926. ali 1927. leta. Za njim je prišel Franc Krašna. V letu 1941 ali 1942 so Krašna pregnali Nemci preko šentviških zaporov na Dolenjsko pod italijansko oblast. K Svetemu Križu se je vrnil leta 1945 samo na obisk, pastiroval pa je v Sorici in hodil maševat v Davčo. Na poti iz Davče v Sorico je bil ubit leta 1946. Pokopan je pri soriški cerkvi; spominsko ploščo sta mu nesla tja Jakob Kosmač in gospod župnik Zdravko Hajnrihar.
Od odhoda Franca Krašne je župnija upravljana z Jesenic.