Nastanek cerkve

Škofa Tomaž Hren je 6. oktobra 1624 postavil križ na mestu, kjer naj se zgradi božji hram za rudarje v Planini. To se je zgodilo na željo savskega fužinarja Pavla Bucellenija, njegovega brata Horacija, doktorja obojega prava, in njune matere Justine.

Namera pa se je izvršila – verjetno zaradi velikega zadolževanja Bucellenijev v tem obdobju – šele 60 let kasneje, z novim dovoljenjem škofa Jožefa, grofa de Rabatta 1683. leta. Slovesno jo je posvetil škof Žiga Krištof grof Herberstein. O tem priča črna marmorna plošča, vzidana na južni strani cerkvene ladje z letnico zaznamovanja prostora za gradnjo in z latinskim napisom: “Karkoli boste prosili v molitvah, boste prejeli in se vam bo zgodilo.” Na severni strani pa je vzidana enaka plošča z letnico dograditve 1683. Postavila sta jo Oktavij, ljubljanski stolni prošt, in Janez Andrej Bucelleni, brata barona, gospoda na Savi. Posvečena je bila svetemu Križu, angelom varuhom in sveti Justini, kot je bila prvotna namera prednikov.

Vizitacijski protokol iz leta 1685 pove, da je bila cerkev dodelana in obokana (cerkveno ladjo prekriva kupolast obok s štukaturami – kupola je preprežena s slabotnim rebrovjem in sklepniki), da je imela oltar z velikim križem, ob straneh pa podobi Matere božje sedem žalosti in sv. Janeza Evangelista pod križem. Pričakovala je posvečenja. Valvazor navaja v zvezi s posvetitvijo letnico 1685. Pojavlja se tudi letnica 1683.

Pot do restavriranja

V teku stoletja je cerkev tako opešala, da ji je grozil razpad. Zato je junija 1780 kranjskogorski župnik kot komisar dobil nalog, da mora na Dovjem in Jesenicah pregledati vse cerkve, ki so razpadale, ter ljudi nagovoriti, da jih popravijo, posebno odločno je to veljalo za svetokriško cerkev. Sicer naj se cerkev zapre, kar se je tudi zgodilo.

To je prebudilo Ruarde, tedanje patrone cerkve, da so še isto leto zaprosili za ponovno opravljanje službe božje, češ da cerkev še ni v tako slabem stanju. Vendar je škofijstvo vztrajalo pri zahtevi po restavriranju. Jeseni 1786 je sklenil Ruard cerkev urediti.

Če je imela cerkev prej bolj podobo kapelice, je zdaj res dobila obliko cerkve. Na zahodni strani so prizidali zvonik, visok 16,20 m, s štirioglato leseno kapo, na južni strani pa malo zakristijo. Popravili so tudi streho, ki so jo nato leta 1842 popolnoma prenovili.

Cerkev ima zvonik iz leta 1858, kajti prvotno zvonika ni bilo, ampak je imela cerkev nadstrešni stolpič.

Notranjščina cerkve

Največja preureditev cerkve pa se je zgodila, odkar je dobila cerkev duhovnega oskrbnika. Leta 1846 je bil napravljen nov križev pot, na platno slikane 1 m visoke uokvirjene podobe. Prižnica je bila prvotno na severni strani, lesena, a lepo izrezljana, pa so jo razdejali. Od leta 1847 je na južni strani, kjer je možen dostop iz zakristije, v ta namen povečane. Nova prižnica je baročna, lesena, zelo preprosto oblikovana, na njeni strehi je podoba Dobrega pastirja z dvema angeloma in s tablama 10 zapovedi.

Oltarje ima cerkev danes tri. Srednji (glavni) je najstarejši: leseni kip Kristusa. Kipi Matere božje, Marije Magdalene in Janeza Evangelista so bili prvotno iz mavca, lepo delo, nad 2 m visoki, a prvi se je zdrobil in so ga nadomestili z lesenim, umetniško manj vrednim delom. Menza je zidana s kamnito ploščo, prednji del je iz jeseniškega marmorja. Na njej stoji preprost, a ličen lesen tabernakelj. V polkrogu so nad oltarjem od leta 1851 razpete ovalne lesene table, na katerih je upodobljenih 15 skrivnosti sv. rožnega venca – delo posebne vrednosti. Pod počeznim tramom križa je na vsaki strani po ena okrogla tabla, kjer je naslikano Kristusovo mučilno orodje.

Stranska oltarja sta posvečena angelom varuhom na južni in sv. Justini na severni strani – platni učenca Layerjeve šole Jožefa Egartnerja iz Kranja, naslikani v letu 1845 (trenutno je v severnem oltarju slika Brezmadežne). Oltarni material pa je bil prinesen iz graščinske kapele na Plavžu, ko so jo konec 18. stoletja podrli.

Podobo sv. Andreja nad angeli varuhi je dal napraviti prvi lokalist Andrej Smole svojemu patronu na čast. Ob sv. Andreju sta evangelista sv. Matej in sv. Janez. Na oltarju so še kipi sv. Antona in sv. Florjana.

Na drugi strani pa sta zgoraj kipa sv. Luka in sv. Marka, spodaj pa sv. Barbare in sv. Lucije.

Ob sv. Justini je bila podoba sv. Barbare, zaščitnice rudarjev – danes je v muzeju na Jesenicah.

Pod korom je okrog leta 1874 dal kurat Dolničar namesto okna narediti stranska vrata v cerkev.

Leta 1973 je Izidor Mole, akademski slikar in restavrator, poskrbel za freskarski okras na stropi prezbiterija in slavoločni steni. Podoživel je duha poznobaročnega slovenskega slikarstva in upodobil nekaj svetopisemskih prizorov.

Orgle

Kor so postavili šele 1852. leta. Majhne orgle z letnico 1853 so kupili na Bohinjski Beli, ko so tam dobili nove. Ker so bile že zelo opešane, jih je 1902. leta orglarski mojster Ivan Milavec iz Ljubljane popolnoma popravil in na novo uglasil, napravil nov meh in klaviaturo. Okoli leta 1960 pa so orgle pospravili, češ da popravilo ni več možno.

Od leta 2004 na koru stojijo nove orgle, delo Orglarstva Močnik.

Omaro sedanjih orgel krasi kip kralja Davida z angelci, ki je bil prenešen iz prejšnjih orgel.

Zvonovi

Malo je cerkva v Sloveniji, lahko jih naštejemo na prste ene roke, kjer se iz zvonika še lahko sliši zvonjenje, kot so ga poslušali pred 1. svetovno vojno. Večino zvonov je pobrala vojna. Ena izmed cerkva, kjer se to ni zgodilo, je v Rovtah. Po nepodpisanem zapisu v tovarniškem vestniku iz leta 1939 je namreč med 1. svetovno vojno del ceste na Jesenicah zgrmel v globino. Ko so morali vsi zvonovi v vojno za topove, je prišla avstrijska oblast tudi po svetokriške zvonove, a ker ni bilo ceste, ni bilo iz tega nič.

V zvoniku so 4 bronasti zvonovi. Veliki trije pojejo v fis-dur trozvoku z glasovi fis-ais-cis.

Veliki zvon ima premer 109 cm in tehta 1197 kg, srednji pa ima premer 90 cm in težo 732 kg. Oba sta bila vlita v Ljubljani v livarni Antona Samassa 1858. leta. Mali zvon s premerom 71 cm in težo 300 kg pa je iz leta 1815 iz iste livarne prednikov Antona Samassa.

Okraski na zvonovih: na velikem zvonu so poleg križa na vrhu Marija Brezmadežna, sveti Jožef z Jezusom v naročju pa sveti Florijan; na srednjem Žalostna Mati božja s Kristusom v naročju in mečem v srcu, sveta Barbara s kelihom v desnici in palmo v levici pa sveta Helena s križem v roki. Mali zvon ima posebno lepe okraske: križ, Marijo s sklenjenimi rokami in svetega Jožefa, tri glavne zavetnike ob smrtni uri. Napis v nemščini se glasi: “Sedaj si prost telesa. Bog duši milost daj.”

Do leta 1858 je bil mali zvon veliki, mali pa sedanji navček v slepih linah – s premerom 53 cm. Vlil ga je Elias Sombrakh 1616. Na njem je podoba Marijinega oznanjenja in napis v latinščini: “Gospod Jezus, dobri učenik, bodi milostljiv svojemu ljudstvu!” Ob robu pa: “V slavo Jezusovo in Marijino.”

Za nove zvonove so pobirali prostovoljne prispevke tudi na Jesenicah in nemalo prejeli. Napravili so takrat tudi novo baročno streho zvoniku.

Pokopališče

Pokopališče ob cerkvi je zaradi ilovice zelo vlažno. Leta 1887 je bila narejena zidna ograja namesto prejšnje lesene. Blagoslovljeno je bilo leta 1884. Mrtvašnica je iz leta 1872. Edini kriški duhovnik, pokopan na tem pokopališču v duhovniškem grobu, je kurat Dolničar.